Znamenitosti
NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAMENITOSTI
PONIKOVŠKI KRAS
Ponikva pri Žalcu se nahaja na osrednjem delu Ponikovske planote. Planota je primer osamelega krasa na nadmorski višini od 470 in 550 m. Po naravnogeografski delitvi meji planota na zahodu na reko Pako, šaleško kotlino in Dobrnskim podoljem na severu, reko Hudinjo na vzhodu in Spodnjo Savinjsko dolino na jugu.
Ponikovska planota obsega površino okrog 40 km2 in ima značilnosti osamelega in plitvega krasa, ker je le malo dvignjen nad reko Savinjo, ki predstavlja erozijsko osnovo. Kras sestavljajo pretežno triasni apnenci in dolomiti, v katerih je razvit osrednji del planote okoli naselja Ponikve. Kot priča že samo ime Ponikve, so se tu razvili kraški pojavi, ki so enaki pojavom na matičnem Krasu, le da so tu v manjšem obsegu in v manjših dimenzijah. Tu se pojavljajo različni speleološki objekti, vrtače, ponikalnice. Večina kraških jam je vodoravnih in niso daljše od 100 metrov. Vmes je nekaj izjem, kot so jama Pekel, Bezgečeva jama ali Kamnita hiša, Tajna jama, Steska jama in jama Rupe. Značilnost vseh jam so ozke vodne tesni, večji ali manjši sifoni in ozke razpoke, ki imajo v višjih predelih ohranjene fluvialne alohtone naplavine, kar je tudi dokaz o pretoku vode, ki danes teče tudi do 20 metrov nižje. Povsod lahko opazimo tudi erozijske kotlice in fasete. V jamah je več etaž, ki se delijo na suhe rove (zgornji predeli jam) ter vodne rove (spodnji predeli jam).
Za Ponikovski kras je značilna podzemna drenaža, ki se prilagaja razporeditvi karbonatnih in nekarbonatnih kamenin na površju in v podzemlju. Planota je razrezana s tesnimi dolinami, po katerih tečejo potoki Ponikvica, Peklenščica, Kalski potok, Trnava in drugi. Skupna značilnost je, da vsi potekajo proti jugu, njihovi izviri pa so na severnem robu.
Od leta 1998 je ozemlje Ponikovskega krasa zavarovano kot krajinski park, znotraj katerega se nahajajo posamezni naravni spomeniki, kot so: Bezgečeva jama ali Kamnita hiša, Tajna jama, potok Ponikvica ter območje jame Pekel.
POŽIRALNIKI V RUPAH
Pod naseljem Loke se na desni strani ob cesti nahajajo trije požiralniki potoka Ponkvice. Prvi požiralnik je največji in edini stalno aktiven. Drugi požiralnik, manjši in aktiven le ob visokih vodah ter močnem in dolgotrajnejšem deževju, je prelivni požiralnik. Tretji pa se nahaja na robu gozda in ima značilnosti pravih kraških požiralnikov. Iz njega se ob vročih dneh močno kadi, kmetje pa so ga v preteklosti uporabljali tudi za hlajenje pijač.
TAJNA ali STESKA JAMA
Tajna jama je najdaljša raziskana vodna jama v Sloveniji. Jama ima dva vhoda, dolga pa je okoli 1300 m. V jami so lepo oblikovani, gladki, zaviti in po dimenzijah skoraj enaki rovi, poleg tega pa so na nekaterih mestih vidne tudi zanimive kapniške tvorbe.
KAMNITA HIŠA
Kamnita hiša ali Bezgečeva jama je izvirna vodna jama, ki je nastala kot splet podzemeljskih rovov v več nadstropjih. Ima dva vhoda. Zgornji del jame se imenuje Kamnita hiša, v njej pa so našli kosti jamskega medveda in ostanke lončene posode z ornamentom. Skupna dolžina rovov je 800 m.
VZPETINE
Ker je Ponikovska planota gričevje, se nad površje dviguje kar nekaj vzpetin. Na vsakem delu planote je vsaj en visok grič. Apno je s 525 metri nadmorske višine najvišji vrh Zgornje Ponikve, v Studencah je Hrastijek (497 m n. v.); špica pa je s 543 m najvišji vrh Podkraja in tudi celotne krajevne skupnosti. Za gozdne poti, ki so dobro prehodne in ustrezno označene, skrbi ponkovška sekcija Planinskega društva Žalec. Vrhovi so s strani krajanov zgledno urejeni in odličen vir rekreacije.
PERIŠČE - IZVIR POTOKA PONIKVICA
Pod naseljem Srednja Ponikva izvira potok Ponikvica, ki teče po zakraselem svetu in zatem ponikne. Potok izvira v hribu, zraven njega pa je urejeno perišče, ki so ga domačinke nekoč uporabljale za pranje. Perišče je bilo pred leti pod okriljem Turističnega društva Ponikva znova urejeno, do njega pa je speljana tudi pešpot. Ponikvica ima močan kraški izvir, ki po pripovedovanju domačinov nikoli ni presahnil. Od izvira teče Ponikvica vse do požiralnikov v Lokah, kjer ponikne v podzemlje jame Pekel.
JAMA PEKEL
Milijone let je potok Ponikvica tekel po planoti Ponikvanskega krasa, pronical skozi apnenčasta tla in sredi Spodnje Savinjske doline ustvaril čarobno kraško jamo. Kanček domišljije nam nad vhodom v jamo razkrije podobo hudiča. Pozimi, ko je zunanja temperatura nižja od temperature v jami, se iz vhoda včasih kadi. Zato so se naši predniki jame bali in ji nadeli ime jama Pekel.
Jama Pekel je kraška jama, stara več kot 3 milijone let in ima bogato zgodovino. Leži sredi Ponikvanskega krasa, dobre 4 km severno od šempetra v Savinjski dolini. Je ena največjih za turiste urejenih kraških jam na štajerskem. Jamo je izdolbel tok potoka Ponikvica, ki pred jamo ponikne, iz nje pa priteče z imenom Peklenščica. 1159 metrov dolga pot po jami je lahkotno speljana in lepo vzdrževana.
Vodni in suhi del jame
V jami spoznamo tako vodno kot suho kraško jamo, saj je sestavljena iz dveh etaž. V spodnjem, vodnem delu jame pot poteka ob potoku Peklenščica in vodi do največje znamenitosti v jami, do najvišjega slovenskega, za obiskovalce iz neposredne bližine dostopnega podzemnega slapa s štirimi metri vodnega padca. Zgornji, suhi del jame krasijo raznolike kapniške oblike. Ker voda s seboj prinaša različne snovi, so kapniki v jami obarvani v različnih odtenkih rdeče in rjave barve.
Življenje v jami
V jami Pekel živijo številne rastlinske in živalske vrste. Na stenah, po stropu ter v vodi se bohotijo lišaji, mahovi in alge, v jami pa se skrivajo tudi hroščki, pajki, polžki, raki in netopirji.
DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAMENITOSTI
CERKEV SV. PANKRACIJA
Versko življenje je na Ponikvi že stoletja močno zasidrano. Prva cerkev, ki je bila podružnica šentiljskega vikariata (manjša cerkvena upravna enota, nižja od župnije) in je spadala pod prafaro škale, se omenja že leta 1340. Ozemlje okrog cerkve sv. Pankracija je predstavljalo najjužnejši del prafare.
V urbarju gospoščine šoštanj iz leta 1575 zvemo, da je cerkvena posest pri podružni cerkvi sv. Pankracija zajemala velike vinograde v Stanihovcu (v literaturi Stanichoutz, lokacija ni določena) in vinograd v Grčah. Tu so pridelovali mašno vino. Zelenjavo so gojili na zelenjavnem vrtu v bližini cerkve za potrebe kurata.
Cerkvena stavba je takrat obsegala tristrano sklenjen prezbiterij ter prvotno ravno krito, pozneje obokano ladjo. Oba prostora je povezoval ozek, pozneje razširjen slavolok. Stranski kapeli sta bili kasneje dozidani. Na prekladi portala južne kapele se je nahajala letnica 1688. Leta 1690 je dobil baročno podobo sprva gotski zvonik.
Za časa cesarja Jožefa II. (1780-1790) je bilo v duhu njegovih reform ustanovljenih veliko novih dušnopastirskih postaj. S tem naj bi se razbile prevelike in zato neučinkovite cerkvene skupnosti (župnije, vikariati). Tako je do delne osamosvojitve od šentiljskega vikariata prišlo leta 1787, ko je bila na Gornji Ponikvi ustanovljena nova cerkvena enota - kuracija. Ob ustanovitvi je štela 660 duš. Takrat so ob cerkvi, obdani z obzidjem, uredili pokopališče z mrliško vežico, na katerem bilo do leta 1900 pokopanih 3500 ljudi. Tega leta je bilo slovesno blagoslovljeno novo pokopališče na nekdanji "Flernetovi njivi", ki je še danes v rabi.
Ponkovljani so v obdobju kuracije pod vodstvom svojih dušnih pastirjev lepo skrbeli za svoje svetišče. Leta 1859 sta bila stranska oltarja s prižnico vred prenovljena, leta 1875 pa še cerkvena zunanjščina in notranjščina temeljito popravljeni. Svoje darove pa so namenili tudi za nakup novih zvonov. Zanimiv je podatek, da je bil eden izmed zvonov po letu 1723 prenesen iz grajske kapelice na Helfenbergu. Leta 1789 so ga pretopili, saj jo tega leta župnija dobila tri nove zvonove, ki so po glasnosti in zvočnosti daleč prekosili zvonove sosednjih župnij.
Naslednji pomemben mejnik v razvoju cerkvene organizacije na tem območju predstavlja proglasitev kuracije na Gornji Ponikvi za samostojno župnijo. Jožef Kunej, takratni dušni pastir, je postal prvi pravi župnik na Ponikvi.
Leta 1913 so ustanovili "Cerkveno stavbeno družbo", da bi čim prej razširili oziroma zgradili novo cerkev. Pred tem so obnovili župnišče ter v letu 1914 zgradili novo cerkveno hišo za cerkovnika. Prav tako so naredili leseno uto - kapelo, kamor so leta 1923, tik pred začetkom podiranja stare in gradnjo nove cerkve, prenesli sv. Rešnje telo. V dobrem letu so cerkev zgradili. V letih do druge svetovne vojne je bila nova cerkev opremljena, poslikana in leta 1940 posvečena.
Slutnja bližajoče se vojne je bila vse večja. Začela se je na cvetno nedeljo 6. aprila 1941. Že konec maja 1941 je nemška oblast ukazala župniku, da mora izkopati ves hmelj na svojih njivah. Poleti je bilo župnijsko posestvo zaplenjeno, nato pa v zemljiški knjigi prepisano na Gau Steiermark (štajersko okrožje). Župnik Gorišek je s strahom pričakoval, kdaj ga bodo Nemci izselili in odpeljali kot 80% duhovnikov mariborske škofije.
Gorišek v kroniki pripominja, daje bilo 1942 za Slovence najbolj mučno, saj niso imeli upanja na rešitev. To se je spremenilo po zmagi Rusov pri Stalingradu. Na velikonočno nedeljo leta 1943 je bila po vasi procesija, pri kateri se je zopet slovensko pelo. Ljudje so jokali od veselja. Tudi verouk je Gorišek v naslednjem tednu začel poučevati v materinščini.
Končno je minila vojna in tudi v ponkovški župniji je bilo zaznati nepopisno veselje nad koncem vojnih grozot.
Župnik Gorišek je leta 1957 po 44 letih zapustil Ponikvo. Da je Ponkovljanom prirasel k srcu, kaže tudi njegov doprsni kip pred cerkvijo, delo akademskega kiparja Franceta Goršeta. Po Goriškovem odhodu so se dušni pastirji na Ponikvi hitro menjavali. Večkrat je župnija prišla pod soupravo župnije št. Ilj ali šentjanž. Od leta 1991 dalje je župnijski upravitelj Tone Krašovec, župnik v šentjanžu.
Kmalu zatem je župnijsko vodstvo začelo razmišljati o temeljiti obnovi cerkvene notranjščine, ter o postavitvi novih orgel. V letu 1988 je bila namreč že obnovljena zunanjščina svetišča ter zamenjana kritina.
Tako je bilo v letu 1998 v skladu s strokovnimi navodili Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Celju obnovljena poslikava cerkve, ki je predvsem ornamentalno - dekorativna. Pred tem je bila v cerkvi na novo speljana električna napeljava ter na novo urejen sistem električnega zvonjenja.
V letu 1999 in deloma že leto poprej je bil zamenjan tlak v cerkvi, izvedena je bila rekonstrukcija prezbiterija z umikom obhajilnih miz k njegovi zadnji steni. Istočasno se je obnavljal tudi kor ter pripravil za namestitev novih o igel. Inštrument so začeli nameščati v mesecu junija leta 1999. Z deli so zaključili v avgustu naslednjega leta.
Novo cerkev zgrajeno v romanskem slogu krasijo štirje vitraži, od katerih sta starejša dva, sv. Ciril in Metod ter podoba sv. Maksimiljana Celjskega, stara že več kot pol stoletja. Druga dva sta sorazmerno nova, prvi, iz leta 2008, je podoba blaženega Antona Martina Slomška ter drugi, ki je bil narejen lani (2011), pa je podoba papeža Janeza Pavla II. Od leta 2010 v župnišču biva duhovni pomočnik Janez Krašovec, ki pomaga župniku Tonetu Krašovcu pomaga upravljanju župnije.
ETNOLOŠKI MUZEJ
Župnija je v letu 1993 v farovškem hlevu uredila etnološki muzej. Zamisel o ponkovški etnološki zbirki je bila prisotna že nekaj časa.
Ideja o etnološkem muzeju se je porodila dr. Jezerniku, ki živi in dela v Rimu. Vseskozi je poudarjal, da bodo predmeti, orodja in drugo, kar spada v ponkovško kulturno dediščino, hitro propadli ali pa jih bodo nepoklicani "zbiratelji" odnesli, če jih sami ne bomo ustrezno zaščitili in shranili na primerno mesto. Vsi ti predmeti na zgovoren način pripovedujejo o življenju Ponkovljanov, njihovem delu, praznovanjih, družabnem življenju... čeprav je Ponikva s svojimi ljudmi vpeta v širši življenjski in družbeni prostor, ima svojske, prav zanjo specifične značilnosti.
Bogato urejen muzej v enem od petih razstavnih prostorov prinaša tudi prikaz številnih verskih znamenj župniji; Gornja Ponikva: križev, kapelic, hišnih znamenj, znamenj na gospodarskih objektih. Vsako znamenje je poleg fotografije opremljeno tudi z osnovnimi podatki: domače ime lastnika znamenja, čas postavitve znamenja in razlog postavitve (zaobljuba, zaradi verske zavesti, legenda). Etnološko zbirko je uredila in skrbno postavila dipl. etnol. in antropologinja Elizabeta Kos.
Muzej je zasnovan ambientalno in je bil odprt na Lovrenško nedeljo, 10. avgusta 1993. Vsak predmet je v razstavo umeščen tako, da že njegova umestitev pove, kam je predmet za časa svoje uporabe sodil (npr. prehrana, družabna srečanja, gospodarsko življenje zunaj...) in za kaj seje uporabljal.
Etnološki muzej, ki ga je vmes poškodoval hud požar (1995) in je bil zatem uspešno obnovljen, je ponos kraja in spoštljiv spomin na naše prednike, ki današnji čas nagovarja k modrosti in srčnosti.
ŠKRLINOV GRAD
Grad Soteska - škrlinov grad (nemško "Helfenberg") je stal na vrhu kopastega griča nad sotesko Pirešice pri naselju Studence oziroma nad škrlinovo domačijo v zaselku Marof (od tod poimenovanje škrlinov grad).
Grad ali utrdba se prvič omenja leta 1251 kot krška fevdalna posest. Na gradu so gospodovali Soteški vitezi (sprva krški, pozneje žovneško/celjski vazali). Prvi znani vitez na gradu je bil Henrik Soteški (Heinricus de Helfenberch); v rodu pa sta najbolj znana Hans, ki je bil tudi dvakrat podmaršal štajerske in Jošt, ki po ljudskem izročilu velja za krvnika Veronike Deseniške leta 1425. Po Bertholdu Sotenškem je polovico gradu dobil vitez Ringel iz Kozjega in jo 1330 prodal Frideriku Žovneškemu, ki je celotno gospostvo dobil v fevd od krškega škofa Henrika okoli leta 1324 ter ga dajal v sekundarni fevd Soteškim, ki so grad obdržali vse do 1439, ko ga je dal grof Friderik I. Celjski porušiti. Do takrat je v njem živel Jošt Soteški, ki je potem pozidal nov dvorec na hribu nasproti starega gradu. Sotoški rod je izumrl konec 16. stoletja.
Po izumrtju Celjanov po moški liniji je grad prešel v deželnoknežjo last, ti pa so ga leta 1458 podelili v zajem bratoma Henriku in Joštu Soteškima. Kasneje je posest prišla s poroko v last Abrahamu Gabelkhovena, ki jo je 1602 dobil v fevd. Ljudsko izročilo pravi, da so grad leta 1635 opustošili uporni kmetje. Leta 1720 je dvorec in gospoščino od Johana Jožefa barona Gabelkhovenskega kupil Oton Henrik grof Schrottenbach in gospoščino združil z Zalogom.
SLOMŠKOV DOM
Ideja o gradnji župnijske dvorane je že veliko desetletij vnemala srca Ponkovljanov. Že v času pred drugo svetovno vojno so bili pripravljeni načrti, ki jih je izdelal Vinko Jordan iz Gotovelj. Konec osemdesetih let je čas dozorel in v letu 1989 so se začele priprave za izgradnjo večnamenske župnijske dvorane.
Za lokacijo novogradnje je bila izbrana t.i. farovška uta, ki je bila postavljena 1. 1919 za potrebe bogoslužja med gradnjo nove cerkve, pozneje pa je služila za razne kulturne prireditve.
Ko je bila dokumentacija v letu 1990 pripravljena, so podrli staro farovško uto in začeli z gradnjo Doma. Na Lovrenško nedeljo, 12. avgusta 1990, je dr. Maksimilijan Jezernik slovesno blagoslovil temeljni kamen za bodoči župnijski dom, večnamensko dvorano. Temeljni kamenje bil vzet iz rojstne hiše škofa Antona Martina Slomška na Slomu pri Ponikvi. S tem je bodoča dvorana dobila ime bili Blagoslovljeni in skupaj s temeljnim kamnom vzidani so bili tudi kamni iz vseh ponkovških vasi in kamen z vrha Triglava. O tem pričajo napisi na pragu Doma. Barvno okno za odrom je delo slikarke Veselke šorli-Puc, predstavlja pa Slomškov škofovski grb in slovensko trobojnico. Stavba je bila s požrtvovalnostjo in sodelovanjem krajanov dokončana leta 1992.
Slomškov dom služi za potrebe župnije, v njem se odvijajo različne kulturne prireditve. Barvno okno za odrom je delo slikarke Veselke šorli-Puc, predstavlja pa Slomškov škofovski grb in slovensko trobojnico.
OSNOVNA ŠOLA IN VRTEC
Uradni začetki šolanja segajo v leto 1877, ko se je prvič začel organiziran pouk. Zaradi velikega števila otrok je bila leta 1879 postavljena prva šola (danes je v tej stavbi vrtec), a jo je zaradi prostorske stiske kmalu zamenjala leta 1902 nova šolska stavba. Leta 1961 je šola postala podružnična šola Osnovne šole Žalec, oktobra 2006 so po 104 letih šolsko stavbo in na isti lokaciji zgradili novo stavbo, leta 2007 so se učenci z učiteljicami preselili v novo šolo. Vrtec je že vseskozi nastanjen v prvotni šoli iz leta 1879. Šolo Ponikva pri Žalcu, ki je podružnična šola osnovne šole Žalec, obiskuje 35 učencev v dveh kombiniranih in enem samostojnem oddelku. Imajo tudi en oddelek podaljšanega bivanja. Vrtičkarjev je 45, povpraševanja za vrtec pa je več, kot jim omogočajo prostori.
KOZOLCI
Kozolec je po navadi lesena, s strani odprta stavba za sušenje žita in trave, značilna za slovensko podeželje in arhitekturo. Kozolce delimo na enojne in dvojne kozolce (toplar). Za Ponikvo so bolj značilni slednji, saj so se in se še uporabljajo predvsem za spravilo sena, lesa in kmetijskih strojev. Ker je bilo na Ponikvi razvito predvsem kmetijstvo, je bilo tako tukaj veliko kmetij. Vsaka kmetija pa je imela najmanj en kozolec, nekatere celo dva. Tako jih je danes ohranjenih še več kot trideset. Učenci POš Ponikva so Kozolce na Ponikvi raziskali. Fotografije in opisi kozolcev na Ponikvi so v Etnološkem muzeju.
HMELJARSKE SUŠILNICE
Ker leži Ponikva na robu Savinjske doline je bilo tudi tu razvito hmeljarstvo. Navadni hmelj (Humulus lupulus) je večletna dvodomna rastlina vzpenjavka, ki jo gojijo predvsem zaradi storžkov, iz katerih se pripravlja začimbo za pivo. Posušeni storžki rastline se uporabljajo v pivovarstvu kot dodatek k pivu. Hmelj daje pivu grenak okus ter aromo, hkrati pa je naravni antibiotik, zaradi česar služi tudi kot konzervans. Tako so bile tudi po Ponikvi razširjene sušilnice za hmelj, ki so bile hkrati tudi klet in strojna lopa. Po celotnem območju jih je bilo več kot 20, danes pa jih stoji še približno polovica. Povečini so opuščene ali pa jih uporabljajo za strojne lope, saj je hmeljarjenje na Ponikvi izumrlo.
ŠPORTNE AKTIVNOSTI
Tudi na Ponikvi lahko krajani skrbijo za svojo telesno pripravljenost, saj kraj ponuja veliko virov športne rekreacije.
Najmlajša generacija se s športom ukvarja na igrišču pri podružnični osnovni šoli, kjer je košarkarsko igrišče in nova manjša telovadnica, ki se nahaja v šoli. Tam so shranjeni tudi športni rekviziti (goli, žoge, hokejske palice...).
Mladina veliko časa preživi veliko časa tudi na velikem nogometno-košarkarskem igrišču pri gasilskem domu. Ob igrišču so tudi tribune ter Uta za katero skrbi športno društvo. Tam se ob enem nahaja še rusko balinišče, ki ga uporablja predvsem društvo upokojencev, ko pripravi vsakoletni turnir na Ponikvi. Med tednom je na igrišču najbolj pestro v sredo, ko je na sporedu krajevna liga in se ekipe iz Ponikve in bližnjih krajev pomerijo med sabo. Na igrišču je vsako poletje organizirana veselica Vaške igre, kjer se tekmovalci pomerijo v zabavnih igrah. Na Igrah so podeljene tudi nagrade in pokali za najboljše ekipe, ki so tekmovale v ligi. Vsako leto športno društvo v spomin na pokojnega Aleša Vasleta, ki je bile zelo aktiven član društva, organizira Bohov memorial, kjer se v malem nogometu pomerijo vsi zaselki med seboj.
Na Ponikvi je možno igrati tako namizni kot tudi klasični tenis. Slednjega je možno igrati v Vrhah pri lastniku Karlu Borovniku. Namizni tenis se igra v dvorani v zadružnem domu, kjer so na voljo dve namiznoteniški mizi. V zadružnem domu je stacioniran tudi manjši fitnes.
Na Ponikvi pridejo na svoj račun tudi kolesarji, saj je čez planoto speljana tudi Kolesarska po Savinjski dolini št. 12, za drznejše pa se nad gostiščem Cizej nahaja kolesarski off-road center.
Najnovejša pridobitev za Ponikvo pa je balinišče, za katerega skrbi društvo upokojencev in leži poleg zadružnega doma. Tam je možno uporabljati tudi strelišče za zračno puško in rusko balinišče.
TRADICIONALNE PRIREDITVE
Tudi na Ponikvi je nekaj pomembnejših praznikov in prireditev. Prva prireditev je pustovanje, ko TD Ponikva na pustno nedeljo pripravi pustni sprevod, ki se ga s svojo maskoto udeležijo vsi zaselki v krajo. Rajanje se nadaljuje s preizkušanjem salam lokalnih kmetov na Salamiadi v aprilu, in srečanje pevskih zborov na prireditvi Pesem v Maju. Maja je tudi prva lepa nedelja, ko goduje naš farni patron sv. Pankracij. Poletje je na Ponikvi v znamenju veselic. Prvo v juniju pripravi društvo kmečkih žena, ko v Kmečkem popoldnu pod lipo predstavijo kmečko življenje naših prednikov. Gasilci svojo veselico pripravijo drugo nedeljo v juliju, športno društvo pa Vaške igre v avgustu. Na njih se v športno-zabavnih igrah pomerijo sosednja in domača (športna) društva. Prvo nedeljo v avgustu župnija ob godu drugega farnega zavetnika sv. Lovrenca, pripravi še drugo lepo nedeljo, konec meseca pa Planinsko društvo organizira tradicionalni pohod po obronkih Ponikve. V septembru športno društvo pripravi nogometni turnir med zaselki imenovan Bohov memorial. Oktobra je organizirano tekmovanje za najlepšo vas, zaselek, kmetijo in vaško središče, ki ga pripravi turistično društvo. Decembra popestri kulturno društvo, ki pripravi tradicionalni Večer na vasi, kjer se predstavijo vsi zbori, folklora in šola. Rajanje se zaključi z božičnim koncertom, ki je vsako leto organiziran na štefanovo 26. decembra in poteka v farni cerkvi.
GOSTINSKA PONUDBA
TURISTIČNA KMETIJA COKAN
Privoščite sebi in svojim najbližjim najboljše kulinarično doživetje v izbranih okusih in nas obiščite na poti med Celjem in Velenjem, tik ob glavni cesti (bivši Cizej). Svojo gostinsko dejavnost smo popolnoma prilagodili potrebam in željam naših gostov. Pohvalimo se lahko z restavracijo, kjer ponujamo hišne specialitete vseh vrst.
Naše kuharsko in strežno osebje vam je vedno pripravljeno ustreči, zato vam bo vaš obisk pri nas ostal v najlepšem spominu. Naša prioriteta je skrb prav za vsakega našega gosta, saj si želimo uresničiti prav vsako željo, tudi tisto najmanjšo. Prijaznost in gostoljubje sta tako le delček tistega, kar od nas lahko pričakujete. Pridite in se sami prepričajte.
Naša turistična kmetija ne zajema prenočišč, ampak je registrirana v sklopu ribogojstva in predelave rib. Naša kmetija zajema ribnik, ki smo ga poimenovali Ribnik Steska.
Pri nas se lahko sprostite v naravi med gozdovi in travniki, ki obdajajo ribnik. Lahko se napotite po poti do Steske jame, lahko pa si vzamete nekaj časa za daljši sprehod po gozdu, še posebej v jesenskem času, ko gozd privablja gobarje. Ker je ribnik skrit od mestnega vrveža, k nam privabi veliko ljudi iz mest, ki pravijo da ni lepšega kot počitek v neokrnjeni naravi ob ribniku, razigranost otrok in lovljenje rib. Seveda smo poskrbeli tudi za najmanjše otroke, ki še ne morejo poprimiti po ribiških palicah, zato pa se lahko igrajo na igralu s tobogani in gugalnicah. Za večjo skupino ribičev pa lahko organiziramo tudi ribiško tekmo na športnem ribniku (pokali, priznanja)
Voda, ki se izteka v ribnik je izvirska voda in izvira v jami Steska. Voda je izredno čista in hladna. Poleti in tudi pozimi drži konstantno temperaturo +9°C. Ker pa je voda sveža in čista, so takšne tudi ribe, ki plavajo v njej. Največji pomen za zdravo življenje rib v vodi daje temperatura vode, ki je predpisana za postrvi do 20°C, za krape pa do 28 °C. Pomembno vlogo igra tudi vsebnost kisika, ki je za postrvi nad 8mg/l, za krape pa nad 4 mg/l.
V manjšem ribniku gojimo postrvi. Namenjen je za goste, ki si hočejo popestriti piknike doma ali kje na prostem, da si lahko ulovijo slastno pojedino. Za lovljenje postrvi vsakomur posodimo bambusovo palico, vedro in vabo za ribe (kruh). Po končani uporabi vsak posameznik vrne sposojeno nazaj.
Večji je namenjen za športni ribolov. V njem gojimo različne vrste rib: krap, klen, tolstolobik, ploščič, amur, linj (zaščiten), nekaj drobiža (rdečeperka, rdečeoka, podust in ostriž). Vsak, ki hoče loviti v športnem ribniku, si mora sam priskrbeti opremo za lovljenje rib (palico, primeren trnek brez zalusi, podmetalko, vabo). Poleg omenjenega pa mora pred lovljenjem kupiti dovolilnico za lovljenje.
Ob petkih, sobotah in nedeljah vam na ribniku nudimo odlične pečene postrvi s prilogo, dimljene postrvi in namaze iz dimljenih postrvi ter jagnjetino. Ponudimo pa vam tudi file krapa. Za sladico pa vam priporočamo domači borovničev zavitek. Za večje skupine lahko pripravimo jedi tudi čez teden od torka do petka, ampak samo ob predhodni najavi.
Zraven hrane vam nudimo tudi domače Ribiško pivo, prav tako pa vam lahko ponudimo domača vina iz znanih slovenskih vinorodnih okolišev in pa precejšen izbor sadnih sokov in ostalih brezalkoholnih pijač.
Organiziramo tudi razna praznovanja, kot so krst, obhajilo, okrogle obletnice, rojstni dnevi in zaključki. Sprostitev na prostem ob svežem zraku in obilo dobre volje, vam praznovanje naredi nepozabno. Možnost najema samo prostora.
GOSTIŠČE GUŠT
Privoščite sebi in svojim najbližjim najboljše kulinarično doživetje v izbranih okusih in nas obiščite na poti med Celjem in Velenjem, tik ob glavni cesti (bivši Cizej). Svojo gostinsko dejavnost smo popolnoma prilagodili potrebam in željam naših gostov. Pohvalimo se lahko z restavracijo, kjer ponujamo hišne specialitete vseh vrst.
Naše kuharsko in strežno osebje vam je vedno pripravljeno ustreči, zato vam bo vaš obisk pri nas ostal v najlepšem spominu. Naša prioriteta je skrb prav za vsakega našega gosta, saj si želimo uresničiti prav vsako željo, tudi tisto najmanjšo. Prijaznost in gostoljubje sta tako le delček tistega, kar od nas lahko pričakujete. Pridite in se sami prepričajte.
OSTALO
Poleg turistične kmetije Cokan in gostišča Gušt imamo na Ponikvi še tri bare in eno gostišče, ki ima v ponudbi tudi prehrano.
Prvi lokal je bar Karantanija, ki je stracioniran na pol poti med Ponikvo in Studenci. Bar bil pred kratkim popolnoma obnovljen, zanj pa skrbi predvsem družina Vinder, ki je tudi lastnica lokala.
Druga dva bar Polič in Kantri bar sta opremljena v starejšem stilu. Prvi se nahaja na obrobju zaselka Spodnja Ponikva, zadnji pa v zaselku Vrhe.
Gostišče Volk vodi lastnica Ljudmila, ki skrbi, da so obiskovalci vedno siti in nikoli žejni. Gostišče je znano predvsem kot priljubljena destinacija za zaključene družbe.